S priponskim obrazilom -ski/-ški tvorimo in z malo začetnico pišemo vrstne pridevnike iz zemljepisnih imen in imen pripadnikov narodov, delov narodov in ljudstev (etnonimov) ter rodbinskih imen:

• Ljubljana – ljubljanski, Komen – komenski; Bovec – bovški, Pokljuka – pokljuški, Afrika – afriški
• Slovan – slovanski, Venet – venetski, Lužiški Srb – lužiškosrbski; Čeh – češki, Uskok – uskoški, Viking – vikinški
• Herbersteini – herbersteinski, Frankopani – frankopanski, Borgijci – borgijski; Auerspergi – auersperški, Turjačani – turjaški

Vrstni pridevniki iz imena, ki označuje osebo ali stvarno ime, so tvorjeni s priponskim obrazilom -ovski/-evski, tvorjenke pa označujejo podobnost ali povezanost:

• Aristotel – aristotelovski, Freud – freudovski, Jung – jungovski, Kafka – kafkovski, Orwell – orwellovski, Ojdip – ojdipovski;
• Van Gogh – vangoghovski, da Vinci – davincijevski, de Gaulle – degaullovski;
• Bask – baskovski, Frank – frankovski, Ink – inkovski, Jud – judovski, Maj – majevski;
• NATO/Nato – natovski, TIGR/Tigr – tigrovski, Informbiro – informbirojevski, Al Kaida – alkaidovski.

Pri nekaterih imenih je priponsko obrazilo -ovski/-evski izbrano zaradi osebnega imena v etimološkem izhodišču, npr.

• imena planetov: Mars – marsovski, Jupiter – jupitrovski;
• poimenovanja mesecev (ki jih v slovenščini pišemo z malo začetnico, izvorno pa so dobili ime po osebi): marec – marčevski in avgust – avgustovski.

Nekateri pridevniki na -ski so tvorjeni iz prebivalskih imen in imajo pred priponskim obrazilom -ski nekončno pripono -an- [-án-], npr. italijanski (< Italijan, Italija), trojanski (< Trojanec, Troja), špartanski (< Špartanec, Šparta), kubanski (< Kubanec, Kuba), burmanski (< Burmanec, Burma), pisanski (< Pisanec, Pisa), damaščanski (< Damaščan, Damask).

Pri tvorjenju pridevnikov iz manj znanih in pisno nepodomačenih zemljepisnih imen se praviloma ravnamo po analogiji z že uveljavljenimi vzorci v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku, pri čemer smo pozorni na glasovno vrednost izglasja:

1. priponsko obrazilo -ski dodajamo besedotvornim podstavam, ki se končajo na zvočnike m – n, r – l, j – v ali nezvočnike p – b, d – t in f ter samoglasnike;
2. priponsko obrazilo -ški se pojavlja pri besedotvornih podstavah na izglasne nezvočnike k, g, h, č, ž, š, dž, c, z in s. Ti se ob stiku s priponskim obrazilom -ski spremenijo in z vzglasnim s iz priponskega obrazila združijo v š (-ški).

Besedotvornim podstavam, ki se končujejo na zvočnike m – n, r – l, j – v ali nezvočnike p – b, d – t, f, dodajamo priponsko obrazilo -ski:

V lastnih imenih je včasih knjižno uveljavljena slovenska narečna varianta priponskega obrazila -ski, tj. -čki, npr. Mučka bistrica (< Muta), Zadrečka dolina (< Dreta).

Zaradi tvorjenja iz prebivalskih imen imajo nekateri pridevniki na -ski pred priponskim obrazilom pripono -ar-, npr. Kropar – kroparski (< Kropa), Rovtar – rovtarski (< Nemški Rovt), Fužinar – fužinarski (< Stara Fužina).

Pri imenih z neobstojnim polglasnikom v besedotvorni podstavi se ta pred priponskim obrazilom -ski ohranja (Komen – komenski) ali pa se v podstavo vriva (Nevlje – neveljski). Pri izglasnem r za soglasnikom polglasnika ne zapisujemo s črko e: Koper [kópər] – koprski [kópərski].

Odstopanja od predstavljenih pravil se pojavljajo pri tvorjenkah iz imen s končnima soglasnikoma d in t.

1. Pridevnik tvorimo s priponskim obrazilom -ški:
   • Šentvid – šentviški, Kobarid – kobariški, Medvode – medvoški (tudi medvodski), Lurd – lurški
   • Murska Sobota – (mursko)soboški, Šmarjeta – šmarješki, Nazaret – nazareški, Hrvat – hrvaški
2. Soglasnik d v izglasju podstave se premenjuje z j pri imenih s sestavino -grad in nekaterih drugih slovenskih krajevnih imenih, npr.
   • Dravograd – dravograjski; Bežigrad – bežigrajski; Carigrad – carigrajski
   • Bled – blejski; Čedad – čedajski/čedadski

Iz pisno nepodomačenih imen tvorimo pridevnike na -ski po analogiji z domačimi imeni, a so glasovi, ki vplivajo na besedotvorno podstavo, zapisani na različne načine.

1. Podvojene črke iz podstavnega imena ohranjamo, npr. nem. Bonn [bón] – bonnski [bónski]; fr. Dieppe [djêp] – dieppski [djêpski]; angl. Cardiff [kárdif] – cardiffski [kárdifski].

2. Mehčanih n’ in l’ v izglasju besedotvorne podstave ne zapisujemo z nj in lj, kadar sta zapisana

• z dvočrkjem, npr. šp. Sevilla [sevílja] – sevillski [sevíl’ski], it. Bologna [bolónja] – bolognski [bolón’ski], fr. Auvergne [ovêrn’/ovêrən’] – auvergnski [ovêrn’ski/ovêrən’ski];
• s črko z ločevalnim znamenjem, npr. češ. Libeň [líbən’] – libeňski [líbən’ski];
• s črkovnim sklopom, v katerem se črka i izgovarja kot j, npr. it. Senigallia [senigálja] – senigalliski [senigál’ski]; it. Ventimiglia [ventimílja] – ventimigliski [ventimíl’ski]; šp. Zulia [súlja] – zuliski [súl’ski]), polj. Gdynia [gdínja] – gdyniski [gdín’ski].

3. Zvočnik j, zapisan s črko y ali i ali katerim koli drugim črkovnim sklopom (npr. ill, ly), zapisujemo tako, kot je zapisan v podstavnem imenu, npr. angl. Midway [mídvej] – midwayski [mídvejski]; it. Pistoia [pistója] – pistoiski [pistójski]; it. Orsei [orsêj] – orseiski [orsêjski]; madž. Keszthely [késthej] – keszthelyski [késthejski].

• Vrivanje neobstojnega i v podstavo označujemo, in sicer zapisujemo v tem primeru izglasje tako, kot ga izgovarjamo – z zvočnikom j (po vzorcu ladja – ladijski), npr. it. La Spezia [la spécja] – laspezijski [laspécijski]; it. Civitavecchia [čivitavékja] – civitavecchijski [čivitavékijski].
• Zvočnik j v protizevni vlogi je pisni del podstave, npr. it. Pavia [pavíja] – pavijski [pavíjski]; šp. Almeria [almeríja] – almerijski [almeríjski].

4. Zvočnik v, zapisan s črkama u ali w, pišemo kot v podstavnem imenu, npr. nem. Dachau [dáhau̯] – dachauski [dáhau̯ski]; angl. Glasgow [glázgou̯] – glasgowski [glázgou̯ski]; angl. Iowa [ájova] – iowski [ájou̯ski], kit. Guangzhou [gu̯ángdžou̯] – guangzhouski [gu̯ángdžou̯ski].

5. Neme črke in črkovni sklopi, ki se pri sklanjanju ohranjajo oz. opuščajo, se ohranjajo oz. opuščajo tudi v podstavi pridevnika:

• fr. Estaing [estên] – estaingski [estênski]
• fr. Marseille [marsêj], rod. Marseilla [marsêja] – marseillski [marsêjski]; angl. Yellowstone [jêlou̯stôu̯n], rod. Yellowstona [jêlou̯stôu̯na] – yellowstonski [jêlou̯stôu̯nski]

Izglasni nemi s (tudi v sklopu es) v francoskih imenih pisno sovpade s priponskim obrazilom -ski, a zapisa črke s ne podvajamo, npr. fr. Amiens [amjên] – amienski [amjênski], fr. Nantes [nánt] – nanteski [nántski], fr. Cannes [kán] – canneski [kánski], fr. Nîmes [ním] – nîmeski [nímski], fr. Antibes [antíb-] – antibeski [antípski].

6. Dvo- in veččrkja, ki jih tudi v slovenščini izgovarjamo kot en glas ali dvoglasnik, v zapisu ohranjamo, npr. nem. Allgäu [álgoj] – allgäuski [álgojski]; nem. Bayreuth [bajrôjt] – bayreuthski [bajrôjtski]; fr. Argenteuil [aržantêj] – argenteuilski [aržantêjski].

7. Neobstojni samoglasnik se v podstavi ohranja, npr. Dresden [drézdǝn] – dresdenski [drézdǝnski]; nem. München [mínhən] – münchenski [mínhənski]; angl. Manhattan [menhêtən] – manhattanski [menhêtənski]; pred -ski se ne zapisuje, če se podstava konča na r, npr. Ulster [álstǝr] – ulstrski [álstǝrski], Louvre [lúvǝr] – louvrski [lúvǝrski] in v angleščini tudi na l (Newcastle [njúkasəl], rod. Newcastla [njúkasla], prid. newcastlski [njúkasəlski]).

8. Vrivanje neobstojnih polglasnikov v soglasniški sklop zaznamujemo s črko e, npr. fr. Grenoble [grenóbəl] – grenobelski [grenóbəlski]. Pri nekaterih imenih sledimo potencialni rodilniški množinski govorni osnovi (hrv. Tuzla [túzla] – tuzelski [túzəlski]), pri drugih gre za tvorbo po slovenskem vzorcu (norv. Oslo [óslo] – oselski [ósəlski]).

Podomačene oblike pridevnikov so navadno omejene na stalne zveze, v katerih dobijo pridevniki nove pomene, ne zgolj prostorskih, npr. fr. Marseille [marsêj] – marseillski – marsejsko milo; fr. Versailles [versáj] – versailleski – versajski mir; šp. Sevilla [sevílja] – sevillski – seviljski brivec; it. Bologna [bolónja] – bolognski – bolonjska reforma.

Če se besedotvorna podstava končuje na nezvočnike s – z, c – dz, š – ž, č – dž ali k – g, h, se priponsko obrazilo -ski premenjuje s -ški. Izglasni s – z, c – dz, š – ž, č – dž ali k – g, h besedotvorne podstave se zamenjajo in ob stiku s priponskim obrazilom -ski z vzglasnim s iz priponskega obrazila združijo v š (-ški).

Pri izpeljankah iz pisno nepodomačenih imen se črkovni sklopi v izglasju besedotvorne podstave, ki je pri stiku z vzglasjem obrazila podvržena premeni, v celoti zamenjajo s črko š, npr. fr. Dunkerque [denkêrk] – dunkerški [denkêrški]; nem. Chemnitz [kémnic] – chemniški [kémniški]; nem. Urach [úrah] – uraški [úraški]; fr. Camargue [kamárg-] – camarški [kamárški]; angl. Greenwich [grínič] – greenwiški [gríniški].

Nekatere pridevnike (in/ali tudi prebivalska imena) smo prevzeli iz drugih jezikov, po analogiji z njimi pa tvorimo izpeljanke iz imen z enakim končajem, npr. po vzorcu iz ruščine Moskva – moskovski tudi Nikaragva – nikaragovski; Antigva – antigovski; Litva – litovski (ob litvanski).

Tvorbeni vzorci tvorjenk na -ski niso vedno enaki kot pri prebivalskih imenih. Iz imen na -⟨go⟩ ali -⟨ga⟩ tvorimo prebivalska imena z nekončno pripono -ov-, pridevnike pa tudi s premeno podstavnega izglasja, npr. Kongo – kongovski/kongoški, Tobago – tobaški, Togo – togovski, Tonga – tongovski, Santiago – santiaški.

Če se v izglasju besedotvorne podstave stikata dva glasova, ki sta sicer udeležena pri premeni, pri tvorbi pridevnika z vzglasnim s priponskega obrazila sovpadeta v en glas:

• ck: ukr. Doneck – doneški, rus. Kuzneck – kuzneški
• sk: Aljaska – aljaški, Nebraska – nebraški
• st: Novo Mesto – novomeški
• št: Budimpešta – budimpeški, Bukarešta – bukareški
• šč: Gradišče – gradiški, polj. Bydgoszcz [bídgošč] – bydgoški [bídgoški]
• ks: angl. Halifax [hálifaks] – halifaški [hálifaški], angl. Sussex [sásiks] – susseški [sásiški], nem. Andechs [ándeks] – andeški [ándeški]

Pridevnike iz slovanskih imen, ki se končujejo na soglasniški sklop sk in ohranjajo prvotno etimološko sorodno pripono (v obliki -sk), tvorimo tako, da besedotvorni podstavi dodamo končni -i, npr. Čeljabinsk – čeljabinski, Gdansk – gdanski, Kursk – kurski, Murmansk – murmanski, Novosibirsk – novosibirski, Omsk – omski, Smolensk – smolenski.

Besedotvorna podstava imen na govorjeni samoglasnik (zapisan lahko tudi z dvočrkji in nemimi črkami ter črkovnimi sklopi) je pri tvorjenju prebivalskih imen enaka rodilniški osnovi. Ta je podaljšana z zvočnikom j v zapisu in govoru ali le govoru.

Iz imen, ki se končajo na samoglasnik i in končnico -a ali -o, tvorimo pridevnik tako, da protizevni j tudi zapisujemo. Enako velja za imena na izglasne samoglasniške sklope ⟨ao⟩ in ⟨eo⟩ ipd., ki pri sklanjanju ne daljšajo osnove.

Iz imen ženskega spola na izglasne samoglasniške sklope ⟨oa⟩ in ⟨uo⟩, ki pri sklanjanju ne daljšajo osnove (Samoa, Capua, Papua), tvorimo pridevnike na dva načina:

1. za podstavo dodajamo nekončno pripono -an-, ki je najverjetneje posledica prevzema iz drugih jezikov, npr. port. Samoa – samoanski; indon. Papua – papuanski;
2. za podstavo dodajamo j (pri čemer sledimo potencialnim oblikam v needinskem rodilniku s končnim j); samo pri port. Samoa – samojski.

Imena, ki se končajo na nenaglašena ozka e in o, sklanjamo z daljšanjem osnove. Podstava pridevnika na -ski pa je enaka rodilniški osnovi:

• šved. Örebro [êrebrọ], rod. Örebroja [êrebrọja] – örebrojski [êrebrọjski]
• niz. Enschede [énshedẹ], rod. Enschedeja [énshedeja] – enschedejski [énshedejski]

Pri tvorjenju pridevnikov iz pisno nepodomačenih imen sledimo slovenskim knjižnim vzorcem, a so glasovi, ki vplivajo na besedotvorno podstavo, zapisani na različne načine.

1. Podvojene samoglasniške črke in črke, zapisane z ločevalnimi znamenji, v izglasju podstavnega imena ohranjamo:

• fin. Espoo [éspo], rod. Espooja [éspoja] – espoojski [éspojski]
• est. Sursoo [súrso], rod. Sursooja [súrsoja] – sursoojski [súrsojski]
• est. Hiumaa [híjuma], rod. Hiumaaja [híjumaja] – hiumaajski [híjumajski]
• šved. Umeå [úmeo], rod. Umeåja [úmeoja] – umeåjski [úmeojski]

2. Dvo- in veččrkja, ki jih izgovarjamo kot en glas, v zapisu ohranjamo, npr.

• ⟨ay⟩ za [e]: fr. Orsay [orsé] – orsayjski [orsêjski]
• ⟨ey⟩ za [i]: angl. Berkley [bə̀rkli] – berkeleyjski [bə̀rklijski]
• ⟨ou⟩ za [u]: fr. Ouagadougou [vagadúgu] – ouagadougoujski [vagadúgujski]; Fontainebleau [fontenbló] – fontainebleaujski [fontenblójski]

3. Neme črke in črkovni sklopi, ki se pri sklanjanju ohranjajo, se ohranjajo tudi v podstavi, npr.

• fr. Bordeaux [bordó], rod. Bordeauxa [bordója] – bordeauxski [bordójski]; fr. Vaud [vó], rod. Vauda [vója] – vaudski [vójski]; fr. Calais [kalé], rod. Calaisa [kalêja] – calaiski [kalêjski]
• fr. Courbevoie [kurbevu̯á], rod. Courbevoieja [kurbevu̯ája] – courbevoiejski [kurbevu̯ájski]

Nemi s (tudi v sklopu es) v francoskih imenih pisno sovpade s priponskim obrazilom -ski, a zapisa ne podvajamo, npr. fr. Calais [kalé] – calaiski [kalêjski], Artois [artu̯á] – artoiski [artu̯ájski], Beaujolais [božolé] – beaujolaiski [božolêjski].

Podomačene oblike pridevnikov so navadno omejene na stalne zveze, v katerih dobijo pridevniki nove pomene, ne zgolj prostorskih, npr. fr. Calais [kalé] – calaiski – kalejska čipka; Bordeaux [bordó] – bordojski – bordojsko vino; Artois [artu̯á] – artoiski – arteški gonič, arteški vodnjak; Beaujolais [božolé] – beaujolaiski – božolejski postopek.

Iz večbesednih zemljepisnih imen tvorimo enobesedne pridevnike, ki so besedotvorno medponsko-priponske zloženke ali izpeljanke iz predložne zveze:

• Stari Trg – starotrški, Škofja Loka – škofjeloški, Kranjska Gora – kranjskogorski
• Za Kalvarijo – zakalvarijski, Nad Dravo – naddravski
• Nova Zelandija – novozelandski

Pri prevzetih imenih besednovrstna pripadnost sestavin imena ni vedno zanesljivo prepoznavna, podstavno ime pa ima pogosto nepregibne sestavine, ki so v izvornem jeziku členi, pridevniki ipd. Pridevnik navadno tvorimo iz vseh sestavin imena:

• angl. Oklahoma City [oklahóma síti] – oklahomacityjski [oklahómasítijski]; angl. Cape Town [kêjp táu̯n] – capetownski [kêjptáu̯nski]; Burkina Faso – burkinafaški
• it. Monte Carlo [mónte kárlo] – montecarlski [móntekárlski/móntekárəlski], fr. Saint-Tropez [sên-tropé] – saint-tropezski [sên-tropêjski], angl. New York [njú jórk] – newyorški [njujórški], češ. Nový Jičín [nôvi jíčin] – novojičínski [nôvojíčinski]
• fr. Le Havre [lə ávər] – lehavrski [ləávərski], arab. Šat al Arab [šát al árab-] – šatalarabski [šatalárapski]

Pridevnik, tvorjen iz zemljepisnega imena z razlikovalnim ali identifikacijskim dodatkom, se navadno tvori le iz jedrne sestavine imena, kar za rabo v znanem kontekstu zadošča: Log pod Mangartom – loški; Mala Loka pri Višnji Gori – malološki/loški.

Pri prevzetih imenih (zlasti iz manj znanih neslovanskih jezikov) ne razlikujemo med predložnimi »dopolnili« in drugimi obveznimi sestavinami imena. Kljub temu je besedotvorna podstava pridevnika lahko le jedrna sestavina večbesednega imena, če je to zaradi identifikacijskih razlogov sprejemljivo ali v rabi uveljavljeno, npr. šp. Palma de Mallorca – palmski, šp. Santiago de Cuba – santiaški, angl. Stratford upon Avon – stratfordski, nem. Frankfurt ob Majni – frankfurtski, češ. Žďár nad Sazavou – žďárski.

S stičnim vezajem so v slovenščini povezana dvojna imena, ki so združena navadno zaradi upravnih ali kakih drugih razlogov (Šmarje-Sap, Log-Dragomer, Miren-Kostanjevica). Pridevnik tvorimo na dva načina, in sicer

• najpogosteje iz ene sestavine (pri tem upoštevamo lokalno rabo): Šmarje-Sap – šmarski ali sapljanski (pridevnik, tvorjen iz prebivalskega imena);
• izjemoma iz obeh sestavin, pri tem priponsko obrazilo dodamo zadnji sestavini in vezaj ohranjamo: šmarje-sapski, log-dragomerski.

Pri prevzetih imenih, v katerih so sestavine povezane z vezajem, navadno ne poznamo razmerja med sestavinami, zato so v pridevniku vse sestavine imena, priponsko obrazilo pa dodajamo le zadnji. Vezaj in druga ločila ohranjamo:

• nem. Garmisch-Partenkirchen – garmisch-partenkirchenski; pol. Bielsko-Biała – bielsko-białski; češ. Frýdek-Místek – frýdek-míški; nem. Baden-Baden – baden-badenski
• fr. Côte-dʼOr – côte-dʼorski, fr. Aix-en-Provence – aix-en-provenški, fr. Val-de-Grâce – val-de-grâški