Svojilne pridevnike tvorimo iz samostalnikov moškega in srednjega spola s priponskim obrazilom -ov (ali po preglasu nastalim -ev), iz ženskega spola pa s priponskim obrazilom -in, in sicer iz imen in poimenovanj bitij ter nekaterih stvarnih lastnih imen.

Svojilne pridevnike iz samostalnikov moškega spola tvorimo tako, da besedotvorni podstavi dodamo priponsko obrazilo -ov (brat – bratov, Rok – Rokov). Če se podstava končuje na soglasnike c, j, č, ž, š in dž, pa zaradi preglasa namesto priponskega obrazila -ov uporabimo njegovo različico -ev (mož – možev, Jurij – Jurijev). Pri tem se podstavni izglasni c premenjuje s č (stric – stričev, Nejc – Nejčev).

Besedovorna podstava svojilnih pridevnikov iz samostalnikov moškega spola je enaka rodilniški osnovi, ki je pri samostalnikih moškega spola nespremenjena, skrajšana ali podaljšana. Izbira priponskega obrazila -ov/-ev je odvisna od izglasja podstave.

Priponsko obrazilo -ov dodajamo besedotvorni podstavi samostalnikov moškega spola

1. na izglasni soglasnik (ki ni c, j, č, ž, š in dž), tudi s končnicama -a in -o:
   • Rok – Rokov, Nik in Niko – Nikov, Kenda – Kendov, Samo – Samov, Murko – Murkov, Drev [drév-] – Drevov [drévov-], it. Francesco [frančésko] – Francescov [frančéskov‑], fin. Jukka [júka] – Jukkov [júkov‑]
2. na izglasni e (pri slovenskih samostalnikih, ki pri sklanjanju daljšajo osnovo s t):
   • oče – očetov; Bine – Binetov, Jure – Juretov, Stele – Steletov
3. na končaj -elj (pri slovenskih občnih samostalnikih, ki pri sklanjanju daljšajo osnovo z n):
   • nagelj – nageljnov

Pri samostalnikih moškega spola na -ek ter -el, -em, -en in -er, ki pri sklanjanju zaradi neobstojnega polglasnika krajšajo osnovo, je besedotvorna podstava enaka skrajšani osnovi:

• -ek: dedek – dedkov, češ. Čapek – Čapkov
• -el: osel – oslov, nem. Hegel – Heglov, nem. Diesel [dízǝl] – Dieslov [dízlov‑]
• -em: Erazem – Erazmov
• -en: Domen – Domnov, angl. Owen [ôvǝn] – Ownov [ôu̯nov‑]
• -er [ər]: Peter [pétər] – Petrov, dinozaver [dinozávər] – dinozavrov, niz. Pieter [pítər] – Pietrov [pítrov‑], ukr. Dnester [dnéstər] – Dnestrov [dnéstrov‑]

Priponsko obrazilo -ev dodajamo besedotvorni podstavi samostalnikov moškega spola

1. na izglasni soglasnik c, j, č, ž, š in dž, pri čemer se le končni c premenjuje s č (v govoru vedno, v zapisu pa le, če je s črko c tudi zapisan);
2. na izglasni r ter naglašeni samoglasnik ali nenaglašene e, i in u (pri samostalnikih, ki pri sklanjanju daljšajo osnovo z j).

Samostalniki moškega spola na -ec pri sklanjanju krajšajo osnovo zaradi neobstojnega polglasnika, besedotvorna podstava je enaka skrajšani osnovi; izglasni c se ob tem premenjuje s č:

• -ec: Kekec – Kekčev, lovec – lovčev, gasilec – gasilčev, rus. Starobinec [starobínəc] – Starobinčev [starobínčev‑]

Zaradi t. i. obstojnega polglasnika v osnovi tvorijo svojilni pridevnik izjemoma iz nespremenjene besedotvorne podstave tisti slovenski samostalniki, pri katerih bi izpust samoglasnika otežil izgovor, npr. v pisnih končajih ‑čec in ‑kek (Jurčec, Mikek) ter ‑lec in ‑vec (mislec, mrtvec), ali kadar bi se govorna podoba samostalnika po izpadu zelo spremenila (Jazbec, jezdec), npr.

• Jurčec [júrčəc] – Jurčečev [júrčəčev-/júrčečev-]
• Mikek [míkək] – Mikekov [míkəkov-/míkekov-]
• Jazbec [jázbəc] – Jazbečev [jázbəčev-/jázbečev-] (in ne *Jazbčev [jáspčev-])
• mislec [mísləc] – mislečev [mísləčev-/míslečev-] (in ne *mislčev [mísəlčev-])

Pri nekaterih samostalnikih so mogoče dvojne oblike: Mesec [mésəc] – Meščev redko Mesečev (enako velja za občne besede, a je dolga oblika bolj navadna: mesec – mesečev). Podobno narečno motivirano tudi pri Matjašec, Štuhec ipd.

Pri pridevnikih iz besedotvorne podstave na končni c, ki mu sledi izglasni -o, se premena podstave c – č uresničuje redko, podstavi navadno dodajamo priponsko obrazilo -ov: Braco – Bracov tudi Bracev redko Bračev.

Preglaševanje [-ev-] uveljavljamo v govoru, v zapisu pa je izbira priponskega obrazila -ov/-ev prosta pri imenih z besedotvorno podstavo na -j, -č, -ž, -š in -dž, ki ji sledi izglasni -o: it. Antonio [antónijo] – Antoniov/Antoniev [antónijev‑], it. Boccaccio [bokáčo] – Boccacciov/Boccacciev [bokáčev‑].

Svojilne pridevnike iz antičnih imen izpeljujemo iz besedotvorne podstave, ki sledi slovenski imenovalniški obliki, čeprav se v imenovalniku uporablja tudi citatno prečrkovana oblika: Aristotel (cit. im. Aristoteles) – Aristotelov, Ajshil (cit. im. Ajshilos) – Ajshilov, Horacij (cit. im. Horacius) – Horacijev, Brut (cit. im. Brutus) – Brutov, Favn (cit. im. Favnus) – Favnov.

Besedotvorna podstava svojilnega pridevnika je enaka rodilniški skrajšani osnovi tudi pri imenih iz slovanskih jezikov z neobstojnim a (hrv. Jakac, Gotovac) ali o (slš. Dudok, slš. Pavol). Neobstojni o se v sodobni rabi pogosto tudi ohranja:

• hrv. Jakac, rod. Jakca – Jakčev
• slš. Dudok, rod. Dudka/Dudoka – Dudkov/Dudokov

Daljšanje osnove s t je bilo dolgo omejeno le na slovenska imena, pri prevzemanju pa se vzorec uveljavlja tudi pri nekaterih imenih iz južnoslovanskih jezikov, zato je besedotvorna podstava pridevnika enaka podaljšani osnovi, npr. hrv. Šime – Šimetov, mak. Tale – Taleta.

Imena, ki imajo v izglasju podstave soglasniški sklop nezvočnik + zvočnik ali zvočnik + zvočnik, so izgovorjena s polglasnikom, ki ni zapisan. Besedotvorna podstava svojilnega pridevnika je enaka rodilniški osnovi, npr. Kmecl [kmécəl] – Kmeclov [kméclov-]. Tako še: Pregl, Šturm, Šorn. Enako je pri tujih imenih: nem. Haydn [hájdən] – Haydnov [hájdnov-]; angl. Huckle [hákǝl] – Hucklov [háklov-]; Searle [sə̀rl/sə̀rəl] – Searlov [sə̀rlov-].

Pri angleških imenih na -e + zvočnik se pisna podstava razlikuje od govorne: Nigel [nájdžəl] – Nigelov [nájdžlov-], Michael [májkəl] – Michaelov [májklov-].

Nekatera svetopisemska imena na končni -en in -el sklanjamo tako, da osnove ne krajšamo, zato je tudi svojilni pridevnik tvorjen iz nespremenjene besedotvorne podstave: Abel – Abelov, Ruben – Rubenov (danes tudi že Rubnov).

Besedotvorna podstava pri imenih iz neslovanskih jezikov, zlasti angleščine (npr. na izglasje ‑an, ‑man, ‑on, ‑ton) in skandinavskih jezikov (na izglasje ‑sen in ‑son), ki pri sklanjanju ne krajšajo osnove, je enaka rodilniški osnovi. Podstavi dodajamo priponsko obrazilo -ov:

• angl. Chapman [čêpmen], rod. Chapmana [čêpmena] – Chapmanov [čêpmenov-]
• angl. Edison [édison], rod. Edisona [édisona] – Edisonov [édisonov-]
• dan. Andersen [ándersen/ándersẹn], rod. Andersena [ándersena/ándersẹna] – Andersenov [ándersenov-/ándersẹnov-]
• angl. Milton [mílton], rod. Miltona [míltona] – Miltonov [míltonov-]
• šved. Skansen [skánsen], rod. Skansena [skánsena] – Skansenov [skánsenov-]

Neslovanskim besedotvornim podstavam z govorjenimi izglasji -[ou̯] in -[eu̯] dodajamo priponsko obrazilo -ov, npr. angl. Maslow [máslov-] – Maslowov [máslovov-], nem. Basedow [bázedov-] – Basedowov [bázedovov-], port. Bartholomeu [bartolomév-] – Bartholomeuov [bartolomévov-]. Enako velja za priimke slovenskih oseb, ki imajo pisni končaj -⟨u⟩, npr. Daneu [danév-] – Daneuov [danévov-]. Izglasni -u v imenovalniku, kjer je izgovorjen kot [u̯], se pred priponskim obrazilom -ov bere kot [v] med samoglasnikoma. Taka imena ločujemo od tistih, pri katerih je naglas na predzadnjem zlogu in u ni sestavina dvoglasnika, npr. ngr. Papandreu [papandréu] z rodilnikom Papandreuja [papandréuja] in svojilnim pridevnikom Papandreujev [papandréujev-].

Pri imenih (zlasti francoskih in angleških), pri katerih se govorni končaj imena (in posledično besedotvorne podstave) bistveno razlikuje od zapisa (Manet, Hazard), pri izbiri priponskega obrazila sledimo bodisi zapisu (Manetov, Hazardov) bodisi izgovoru (Manetev, Hazardev), v govoru pa je priponsko obrazilo nedvoumno [-ev-], razen pri imenih na končni govorjeni [r], ki jih sklanjamo na dva načina – z nespremenjeno ali s podaljšano osnovo.

Če izglasni c v imenu ni zapisan s črko c, preglaševanje [-ev-] uveljavljamo v govoru, v zapisu pa je izbira priponskega obrazila -ov/-ev prosta:

• nem. ⟨tz⟩: Clausewitz [kláu̯sevic] – Clausewitzov/Clausewitzev [kláu̯sevičev-]; Hertz [hêrc] – Hertzov/Hertzev [hêrčev-]
• nem. ⟨z⟩: Franz [fránc] – Franzov/Franzev [fránčev-]; Leibniz [lájbnic] – Leibnizov/Leibnizev [lájbničev-]
• madž. ⟨cz⟩: Ferencz [fêrenc] – Ferenczov/Ferenczev [fêrenčev-]

Preglasa tradicionalno ne uveljavljamo pri imenih iz angleščine, nizozemščine ... z nezvočniškim sklopom ⟨ts⟩ v končaju besede:

• angl. Keats [kíts] – Keatsov [kítsov-]
• angl. Woods [vúts] – Woods [vútsov-]
• niz. Barents [bárents] – Barentsov [bárentsov-] (Barentsovo morje)

Svojilni pridevnik iz vseh imen, ki se končujejo na govorjeni soglasnik, ki ni c, j, č, ž, š ali dž, tvorimo s priponskim obrazilom -ov, pri tem opuščamo nemi e (neobstojni polglasnik iz rodilniške osnove, ki je enaka besedotvorni podstavi, izpada):

• angl. Mike [májk], rod. Mika [májka] – Mikov [májkov-]
• fr. Pierre [pjêr], rod. Pierra [pjêra] – Pierrov [pjêrov‑]
• angl. beagle [bígəl], rod. beagla [bígla] – beaglov [bíglov‑]
• angl. Apple [êpəl], rod. Appla [êpla] – Applov [êplov‑]
• fr. Sartre [sártər], rod. Sartra [sártra] – Sartrov [sártrov-]
• fr. Laforgue [lafórk/lafôrk], rod. Laforgua [lafórga/lafôrga] – Laforguov [lafórgov-/lafôrgov-]

Izbira priponskega obrazila ‑ov/‑ev je pri tvorjenju svojilnega pridevnika iz imen s pisnim končajem ‑⟨re⟩ (fr. Molière [moljêr], Voltaire [voltêr], angl. Shakespeare [šékspir]) odvisna od sklanjanja z daljšanjem osnove. Ob opuščanju nemega e podaljšava z j vedno zahteva preglašeno obrazilo -ev, tudi pri premier [premjé] – premierov/premierjev [premjêjev-].

• angl. Shakespeare [šékspir], rod. Shakespearja [šékspirja] – Shakespearjev [šékspirjev‑] ali Shakespeare [šékspir], rod. Shakespeara [šékspira] – Shakespearov [šékspirov-]
• fr. Voltaire [voltêr], rod. Voltairja [voltêrja] – Voltairjev [voltêrjev‑] ali Voltaire [voltêr], rod. Voltaira [voltêra] – Voltairov [voltêrov‑]

Francoska imena s pisnim izglasjem -⟨rd⟩, -⟨rk⟩ in ‑⟨rt⟩ (fr. Hazard [azár], Leclerc [leklêr], Flaubert [flobêr]), pri katerih je daljšanje osnove le govorno, hkrati pa zaradi končnega r neobvezno, imajo več možnosti tvorjenja pridevnikov:

• fr. Hazard [azár], rod. Hazarda [azárja/azára] – Hazardov [azárjev-/azárov-] / Hazardev [azárjev-]

Pri francoskih imenih z osnovo na končna govorjena j in š, ki jima sledi nemi h ali nemi črkovni sklop es, se uveljavlja govorno preglaševanje [-ev-] ob pisnih dvojnicah -ov/-ev:

• fr. Anouilh [anúj] – Anouilhov/Anouilhev [anújev‑]
• fr. Georges [žórž-/žôrž‑] – Georgesov/Georgesev [žóržev-/žôržev-]

Svojilne pridevnike iz vseh imen, ki se končujejo na govorjeni samoglasnik, ki je i, e ali u oz. naglašeni samoglasnik, sklanjamo z daljšanjem osnove z j, zato se uveljavlja govorno preglaševanje [-ev-] ob pisnih dvojnicah -ov/-ev. V zapisu ohranjamo neme soglasniške črke in tudi vse sestavine dvo- in veččrkij:

• fr. Degas [degá], rod. Degasa [degája] – Degasov/Degasev [degájev-]
• fr. Manet [mané], rod. Maneta [manéja] – Manetov/Manetev [manêjev-]
• fr. Noah [noá], rod. Noaha [noája] – Noahov/Noahev [noájev‑]
• angl. Pooh [pú], rod. Pooha [púja] – Poohov/Poohev [pújev‑]
• angl. Matthew [mêtju], rod. Matthewa [mêtjuja] – Matthewov/Matthewev [mêtjujev-]

Pridevniki iz angleških imen, ki se končujejo na nemi h (angl. Jonah [džóna], Noah [nóa]) in nenaglašeni samoglasnik, nimajo preglašenega priponskega obrazila ne v govoru ne v zapisu:

• angl. Jonah [džóna] – Jonahov [džónov‑]
• angl. Noah [nóa] – Noahov [nóov‑]

Tudi pri nekaterih daljših angleških imenih s končnim nemim h (Peckinpah [pékinpá]) se je v govoru izjemoma uveljavilo daljšanje osnove z j, zato se uveljavlja govorno preglaševanje [-ev-] ob pisnih priponah -ov in -ev: angl. Peckinpah [pékinpá] – Peckinpahov/Peckinpahev [pékinpájev‑].

Svojilne pridevnike iz samostalnikov ženskega spola tvorimo tako, da besedotvorni podstavi (ki je enaka rodilniški osnovi) dodamo priponsko obrazilo -in, npr. mama – mamin, Urška – Urškin. Pri tem se izglasni c iz priponskih obrazil -ica in -ca premenjuje s č: babica – babičin, Anica – Aničin.

Besedotvorna podstava svojilnih pridevnikov iz samostalnikov ženskega spola, ki ji dodajamo priponsko obrazilo -in, je enaka rodilniški osnovi. Ta je pri samostalnikih ženskega spola navadno nespremenjena:

• mama – mamin, Lea – Lein, Teja – Tejin, Pepelka – Pepelkin, Nefreteta – Nefretetin, Sfinga – Sfingin, Živa – Živin, angl. Taya [tája] – Tayin [tájin], angl. Alya [álja] – Alyin [áljin]
• Nives – Nivesin, Karin – Karinin, Karmen – Karmenin, Mirjam – Mirjamin, angl. Marilyn [mêrilin] – Marilynin [mêrilinin], fr. Edith [edít] – Edithin [edítin]
• Alpina – Alpinin, Eta – Etin, Olimpija – Olimpijin, Nasa – Nasin, it. Nutella [nutéla] – Nutellin [nutélin], it. Barilla [baríla] – Barillin [barílin], angl. Coca‑Cola [kókakóla] – Coca‑Colin [kókakólin]

Pri samostalnikih ženskega spola na -ica ali -ca (ki je nastal iz -ica) se končni c v besedotvorni podstavi pred priponskim obrazilom -in dosledno premenjuje s č:

• babica – babičin, Stupica – Stupičin, Dragica – Dragičin
• Kobilca – Kobilčin, Polonca – Polončin, Mojca – Mojčin, Jerca – Jerčin, Manca – Mančin

Besedotvorna podstava svojilnih pridevnikov iz samostalnikov, ki pri sklanjanju odstopajo od osnovnega sklanjatvenega vzorca (npr. podaljšujejo osnovo z r), je enaka podaljšani osnovi:

• hči, rod. hčere – hčerin
• mati, rod. matere – materin

Pri samostalnikih ženskega spola na nenaglašeni samoglasnik i (babi, Beti, Fani, Meri) ali naglašene samoglasnike (skvo [skvó], Minu [minú]) tvorimo svojilni pridevnik tako, da priponskemu obrazilu -in dodamo zvočnik j: Fani – Fanijin, skvo – skvojin, Minu – Minujin. Izjemoma se pri nekaterih, ki imajo v slovenščini vzporednico s končnim ‑a (mami – mama), tvori svojilni pridevnik tudi tako kot pri teh: mami – mamin, Mici – Micin/Micijin.

Zvočnik j, ki je pri imenih iz prve ženske sklanjatve na ‑⟨ia⟩ (Livia, Pia) pri izgovoru v protizevni vlogi ([ija]), je lahko pri tvorjenju svojilnega pridevnika uresničen tudi v zapisu: Pia [píja] – Piin/Pijin [píjin]. Oblika brez j se uveljavlja zlasti zaradi razločevanja s pridevniki, tvorjenimi iz imen, ki že vsebujejo zapisani j (Mia – Mija), in po vzorcu z imeni, ki ga ne vsebujejo (Lea – Lein).

Pri pisno nepodomačenih imenih so končaji zapisani z različnimi črkami, dvočrkji, črkovnimi sklopi. Zvočnik j dodajamo besedotvornim podstavam ne glede na zapis:

• ‑⟨y⟩: angl. Suzy [súzi] – Suzyjin [súzijin], Britney [brítni] – Britneyjin [brítnijin]
• ‑⟨ie⟩: angl. Billie [bíli] – Billiejin [bilíjin], Katie [kêjti] – Katiejin [kêjtijin]
• ‑⟨i⟩: kit. Cixi [cíši] – Cixijin [cíšijin], angl. Whoopi [vúpi] – Whoopijin [vúpijin]
• ‑⟨oe⟩: angl. Chloe [klói] – Chloejin [klóijin]

Enako velja za imena ženskega spola, ki se v govoru končajo na naglašene samoglasnike a, e, i, o ali u:

• fr. Dalida [dalidá] – Dalidajin [dalidájin]
• fr. Désirée [deziré] – Désiréejin [dezirêjin]
• fr. Marie [marí] – Mariejin [maríjin]
• angl. Koo [kó] – Koojin [kójin]
• angl. Prue [prú] – Pruejin [prújin]

Končni e v prevzetih imenih pri tvorbi svojilnega pridevnika opuščamo, npr. nem. Inge [ínge] – Ingin [íngin], Lotte [lóte] – Lottin [lótin]; it. Beatrice [beatríče] – Beatricin [beatríčin]; dan. Bergitte [bêrgite] – Bergittin [bêrgitin].

Končni nemi e v angleških in francoskih imenih pri tvorbi svojilnega pridevnika opuščamo, npr. angl. Faye [fêj] – Fayin [fêjin], angl. Kate [kêjt] – Katin [kêjtin], fr. Charlotte [šarlót] – Charlottin [šarlótin]. Izjema so imena s končajema ‑⟨ge⟩ in ‑⟨ce⟩, pri katerih je e obvezna sestavina izglasja, saj v obeh jezikih vpliva na izgovor črke ⟨g⟩ ali ⟨c⟩ kot [dž] ali [s]:

• ‑⟨ge⟩: angl. Madge [mêdž-] – Madgein [mêdžin];
• ‑⟨ce⟩: angl. Alice [êlis] – Alicein [êlisin], fr. Beatrice [beatrís] – Beatricein [beatrísin].

Nemi h v pisni besedotvorni podstavi ohranjamo: angl. Sarah [sêra] – Sarahin [sêrin], Oprah [ópra] – Oprahin [óprin].

Iz večbesednih imen bitij (Grdi raček, Snežna kraljica, Karel Veliki, Ema Krška, France Prešeren) ne tvorimo svojilnih pridevnikov, ampak svojino izražamo z rodilnikom, npr. življenje Snežne kraljice, pesmi Franceta Prešerna.

Pri imenih iz korejščine in kitajščine, pri katerih se z glasovnimi končnicami sklanja le zadnja sestavina v zaporedju priimek – rojstno ime, pri tvorjenju svojilnega pridevnika priponsko obrazilo dodamo zadnji enoti:

• kor. Kim Dae Jung [kím dê džúnk], rod. Kim Dae Junga [kím dê džúnga] – Kim Dae Jungov [kím dê džúngov‑]
• kit. Liu Xiaobo [líu̯ šjáobo], rod. Liu Xiaoboja [líu̯ šjáoboja] – Liu Xiaobojev [líu̯ šjáobojev‑]

Enako velja, če sta dve sestavini povezani z vezajem: kit. Ma Ying‑jeou [má jing‑džjú], rod. Ma Ying‑jeouja [má jing‑džjúja] – Ma Ying‑jeoujev [má jing‑džjújev‑].

Svojilni pridevnik tvorimo iz dvojnih osebnih imen – iz rojstnih imen ali priimkov – tako, da priponsko obrazilo ‑ov/‑ev ali -in dodamo drugemu imenu, prvi del pa ostane nespremenjen ne glede na zapis narazen ali z vezajem:

• Žiga Lin – Žiga Linov, Žan Luka – Žan Lukov, Franc Jožef – Franc Jožefov
• šp. Juan Carlos – Juan Carlosov, Žan‑Luka – Žan‑Lukov, fr. Jean‑Jacques – Jean‑Jacquesov, fr. Jean‑Paul – Jean‑Paulov
• Ermenc Skubic – Ermenc Skubičev, šp. García Lorca – García Lorcov
• fr. Toulouse‑Lautrec – Toulouse‑Lautrecov, angl. Baden‑Powell – Baden‑Powellov, nem. Wolf‑Ferrari – Wolf‑Ferrarijev
• Ana Marija – Ana Marijin, fr. Marie Louise – Marie Louisin
• Eva‑Lena – Eva‑Lenin, Ana‑Marija – Ana‑Marijin, angl. Mary‑Kate – Mary‑Katin

Svojilne pridevnike iz prevzetih večbesednih moških imen, pri katerih prve sestavine ne občutimo kot samostojne in je zato nesklonljiva, tvorimo le iz zadnje sestavine. To so imena s predimki, ki se pišejo stično ali nestično z imenom, npr. al, bin, de, De, d’, D’, della, dos, Dos, El, ibn, La, Mac, Mc, O’, St., Saint-, van, Van, von. Priponsko obrazilo ‑ov/‑ev dodamo zadnji sestavini, neprve sestavine pa ostanejo nespremenjene:

• niz. van Gogh – van Goghov
• fr. de Saussure – de Saussurjev in de Saussurov
• arab. ibn Saud – ibn Saudov
• šp. don Kihot – don Kihotov
• it. della Quercia –  della Querciev

V posameznih primerih predimke, pisane z malo začetnico, pri sklanjanju priimkov brez osebnega imena in pri tvorjenju svojilnega pridevnika iz priimkov tudi kar opuščamo:

• nem. Ludwig van Beethoven – Beethovnov
• nem. Johann Wolfgang von Goethe – Goethejev
• fr. Antoine de Saint-Exupéry – Saint-Exupéryjev

Iz večbesednih stvarnih imen ne tvorimo svojilnih pridevnikov (Planinski vestnik, Vatikanski muzeji, Istrski maraton), ampak svojino izražamo z rodilnikom, npr. urednik Planinskega vestnika, razstava Vatikanskih muzejev, zmagovalka Istrskega maratona.