Svojilni pridevniki iz samostalnikov ženskega spola

Svojilne pridevnike iz samostalnikov ženskega spola tvorimo tako, da besedotvorni podstavi (ki je enaka rodilniški osnovi) dodamo priponsko obrazilo -in, npr. mama – mamin, Urška – Urškin. Pri tem se izglasni c iz priponskih obrazil -ica in -ca premenjuje s č: babica – babičin, Anica – Aničin.

Priponsko obrazilo -in

Besedotvorna podstava svojilnih pridevnikov iz samostalnikov ženskega spola, ki ji dodajamo priponsko obrazilo -in, je enaka rodilniški osnovi. Ta je pri samostalnikih ženskega spola navadno nespremenjena:

Pri samostalnikih ženskega spola na -ica ali -ca (ki je nastal iz -ica) se končni c v besedotvorni podstavi pred priponskim obrazilom -in dosledno premenjuje s č:

Besedotvorna podstava svojilnih pridevnikov iz samostalnikov, ki pri sklanjanju odstopajo od osnovnega sklanjatvenega vzorca (npr. podaljšujejo osnovo z r), je enaka podaljšani osnovi:

  • hči, rod. hčere – hčerin
  • mati, rod. matere – materin

Pri samostalnikih ženskega spola na nenaglašeni samoglasnik i (babi, Beti, Fani, Meri) ali naglašene samoglasnike (skvo [skvó], Minu [minú]) tvorimo svojilni pridevnik tako, da priponskemu obrazilu -in dodamo zvočnik j: Fani – Fanijin, skvo – skvojin, Minu – Minujin. Izjemoma se pri nekaterih, ki imajo v slovenščini vzporednico s končnim ‑a (mami – mama), tvori svojilni pridevnik tudi tako kot pri teh: mami – mamin, Mici – Micin/Micijin.

Glej poglavje »Sklanjanje samostalnikov ženskega spola« (Oblikoslovni oris).

Glej poglavje »Premene pri izpeljankah s priponskim obrazilom -in« (Besedotvorni oris).

Posebnosti pri tvorjenju svojilnih pridevnikov iz pisno nepodomačenih samostalnikov ženskega spola

Zvočnik j, ki je pri imenih iz prve ženske sklanjatve na ‑⟨ia⟩ (Livia, Pia) pri izgovoru v protizevni vlogi ([ija]), je lahko pri tvorjenju svojilnega pridevnika uresničen tudi v zapisu: Pia [píja] – Piin/Pijin [píjin]. Oblika brez j se uveljavlja zlasti zaradi razločevanja s pridevniki, tvorjenimi iz imen, ki že vsebujejo zapisani j (Mia – Mija), in po vzorcu z imeni, ki ga ne vsebujejo (Lea – Lein).

Imena iz prve ženske sklanjatve, ki se v imenovalniku ednine končujejo na ‑⟨ea⟩ ali ‑⟨aa⟩ (Lea, Tea, Gea, Danaa), se razlikujejo od poslovenjene različice imen, v katerih je zev odpravljen s soglasnikom j (Leja, Teja, Geja, Danaja). Svojilni pridevnik tvorimo iz različnih besedotvornih podstav:

  • Lea [lêa/léa] – Le‑ + ‑in > Lein [lêin/léin]
  • Tea [têa/téa] – Te‑ + ‑in > Tein [têin/téin]

nasproti

  • Leja [lêja] – Lej‑ + ‑in > Lejin [lêjin]
  • Teja [têja] – Tej‑ + ‑in > Tejin [têjin]

Zvočnik j pred priponskim obrazilom -in

Pri pisno nepodomačenih imenih so končaji zapisani z različnimi črkami, dvočrkji, črkovnimi sklopi. Zvočnik j dodajamo besedotvornim podstavam ne glede na zapis:

  • ‑⟨y⟩: angl. Suzy [súzi] – Suzyjin [súzijin], Britney [brítni] – Britneyjin [brítnijin]
  • ‑⟨ie⟩: angl. Billie [bíli] – Billiejin [bilíjin], Katie [kêjti] – Katiejin [kêjtijin]
  • ‑⟨i⟩: kit. Cixi [cíši] – Cixijin [cíšijin], angl. Whoopi [vúpi] – Whoopijin [vúpijin]
  • ‑⟨oe⟩: angl. Chloe [klói] – Chloejin [klóijin]

Enako velja za imena ženskega spola, ki se v govoru končajo na naglašene samoglasnike a, e, i, o ali u:

  • fr. Dalida [dalidá] – Dalidajin [dalidájin]
  • fr. Désirée [deziré] – Désiréejin [dezirêjin]
  • fr. Marie [marí] – Mariejin [maríjin]
  • angl. Koo [kó] – Koojin [kójin]
  • angl. Prue [prú] – Pruejin [prújin]

Pridevniki iz imen na končni -e

Končni e v prevzetih imenih pri tvorbi svojilnega pridevnika opuščamo, npr. nem. Inge [ínge] – Ingin [íngin], Lotte [lóte] – Lottin [lótin]; it. Beatrice [beatríče] – Beatricin [beatríčin]; dan. Bergitte [bêrgite] – Bergittin [bêrgitin].

Imena na končni -e sklanjamo na dva načina, in sicer po tretji ženski sklanjatvi, npr. Inge, rod. Inge, daj. Inge, ali pa vzporedno s podomačenimi oblikami imen po prvi ženski sklanjatvi, npr. Inge, rod. Inge, daj. Ingi.

Glej poglavje »Tretja (ničta) ženska sklanjatev« (Oblikoslovni oris).

Pridevniki iz imen z nemimi črkami v končaju

Končni nemi e v angleških in francoskih imenih pri tvorbi svojilnega pridevnika opuščamo, npr. angl. Faye [fêj] – Fayin [fêjin], angl. Kate [kêjt] – Katin [kêjtin], fr. Charlotte [šarlót] – Charlottin [šarlótin]. Izjema so imena s končajema ‑⟨ge⟩ in ‑⟨ce⟩, pri katerih je e obvezna sestavina izglasja, saj v obeh jezikih vpliva na izgovor črke ⟨g⟩ ali ⟨c⟩ kot [dž] ali [s]:

  • ‑⟨ge⟩: angl. Madge [mêdž-] – Madgein [mêdžin];
  • ‑⟨ce⟩: angl. Alice [êlis] – Alicein [êlisin], fr. Beatrice [beatrís] – Beatricein [beatrísin].

Nemi h v pisni besedotvorni podstavi ohranjamo: angl. Sarah [sêra] – Sarahin [sêrin], Oprah [ópra] – Oprahin [óprin].

Iz podomačene oblike imen, npr. Sarah – Sara, Hannah – Hana, tvorimo ustrezne pridevnike: Sarin, Hanin.

Glej poglavje »Tretja (ničta) ženska sklanjatev« (Oblikoslovni oris).