Preglas je glasovna premena samoglasnika o z e za soglasniki c, j, č, ž, š in dž. Izkazuje se pri sklanjanju, in sicer pred končnicami ‑em, ‑ema in ‑ev ter pred pridevniškim obrazilom ‑ev.

Preglas se pojavlja v govoru in zapisu

1. pri sklanjanju:
   • samostalnikov moškega spola v orodniku ednine in dvojine, rodilniku dvojine in množine ter dajalniku dvojine in množine (gl. ključ, Ramovš, tisoči);
   • samostalnikov srednjega spola v orodniku ednine in dvojine ter dajalniku dvojine in množine (gl. srce, gorovje, pljuča);
2. v obrazilu -ev pri pridevniških izpeljankah, ki imajo:
   • svojilni pomen ter so tvorjene iz samostalnikov moškega in srednjega spola, ki pomenijo bitje ali ustanovo (kovač – kovačev, Jurij – Jurijev, Ramovš – Ramovšev; STA – STA-jev, Gorenje – Gorenjev);
   • vrstni pomen in so tvorjene iz samostalnikov moškega, srednjega in ženskega spola (helij – helijev; srce – srčev; borovnica – borovničev, češnja – češnjev).

   Samostalniki moškega spola
   im. ed.	ključ [kljúč]	Ramovš [ramôu̯š]
   or. ed.	s ključem [s‿kljúčem]	z Ramovšem [z‿ramôu̯šem]
   rod. dv.	ključev [kljúčeu̯]	Ramovšev  [ramôu̯šeu̯]
   daj. dv.	ključema [kljúčema]	Ramovšema  [ramôu̯šema]
   or. dv.	s ključema [s‿kljúčema]	z Ramovšema  [z‿ramôu̯šema]
   im. mn.					tisoči [tísoči]
   rod. mn.	ključev [kljúčeu̯]	Ramovšev [ramôu̯šeu̯]			tisočev [tísočeu̯]
   daj. mn.	ključem [kljúčem]	Ramovšem [ramôu̯šem]			tisočem [tísočem]
   Samostalniki srednjega spola
   im. ed.	srce [sərcé]		gorovje [gorôu̯je]
   or. ed.	s srcem [s‿sə̀rcem]		z gorovjem [z‿gorôu̯jem]
   rod. dv.
   daj. dv.	srcema [sə̀rcema]		gorovjema [gorôu̯jema]
   or. dv.	s srcema [s‿sə̀rcema]		z gorovjema [z‿gorôu̯jema]
   im. mn.				pljuča [pljúča]
   rod. mn.
   daj. mn.	srcem [sə̀rcem]		gorovjem [gorôu̯jem]	pljučem [pljúčem]

Pri tvorbi pridevnika se soglasnik c pred obrazilom ‑ev spremeni v č, npr. stric [stríc] – stričev [stríčev-]; Kekec [kékəc] – Kekčev [kékčev-]; apnenec [apnénəc] – apnenčev [apnénčev-]; pisec [písəc] – piščev [píščev-]; svizec [svízəc] – svižčev [svíščev-].

Pri slovenskih samostalnikih moškega spola se preglaševanje uresničuje vedno v govoru in zapisu, če se govorna osnova končuje:

1. na c, j, č, ž, š in dž – stric [stríc], Matej [matêj], meč [mèč], Ramovš [ramôu̯š]; Tomaž [tomáž-], bridž [brídž-]; tudi pred imenovalniškima končnicama -a in -o (Škufca, Matija, Bonča, Kaluža, Legiša, hodža; bajaco, Franjo, pončo, Božo, Sašo, Nedžo);
2. na j, pisni končaj pa je -⟨lj⟩ ali -⟨nj⟩ – Ljubelj [ljubélʼ/ljubél], Kranj [kránʼ/krán];
3. na j, ki je posledica daljšanja osnove (za samoglasniki á, é/e, í/i, ó, ú/u in soglasnikom r) – apartma, atelje, Maze, fondi, Kosi, skiro, intervju, sudoku; zidar, Cankar.

Prevzeta imena in pisno nepodomačene občne besede preglašujemo po enakih pravilih kot slovenske samostalnike. Zaradi razlik med glasovno in pisno podobo imen (glasovi so lahko zapisani z drugimi črkami in črkovnimi sklopi kot v slovenščini) pa se pojavljajo odstopanja med govornim in pisnim sklanjanjem ter preglaševanjem.

Preglaševanje v prevzetih imenih in pisno nepodomačenih občnih besedah se uresničuje

1. v govoru in zapisu, če se govorna osnova končuje:
   • na c, j, č, ž, š in dž – fr. Marseille [marsêj], angl. Bush [búš], češ. Kolář [kólarž-], madž. Nagy [nádž-]; tudi pred imenovalniško končnico -a – madž. Dosza [dóža], it. Borgia [bórdža]; pred končnico -o, če je izgovor enak zapisu – hrv. Grašo [grášo];
   • na j, ki se pojavlja zaradi mehčanih izglasij – fr. Montaigne [montên’/montên], slš. Suchoň [súhon’/súhon];
   • na protizevni j v imenih s pisnim končajem -⟨ia⟩ – it. Moravia [morávija], šp. García [garsíja];
   • na j, ki nastane zaradi daljšanja osnove (za samoglasniki á, é/e, í/i, ó, ú/u in soglasnikom r) – nem. Goethe [géte], angl. Oscar [óskar], angl. jacuzzi [džakúzi];
2. v govoru ob pisnih dvojnicah:
   • pri francoskih in angleških samostalnikih s pisnima končajema -⟨ge⟩ in -⟨dge⟩ – fr. Assange [asánž-], angl. Dodge [dôdž-];
   • pri francoskih samostalnikih z osnovo na končna govorjena j in š, ki jima sledi nemi h ali nemi črkovni sklop es – fr. Versailles [versáj], Anouilh [anúj]; Limoges [limóž-/limôž-];
   • pri samostalnikih z osnovo na končni govorjeni c, če je zapisan z različnimi črkami in črkovnimi sklopi – nem. Leibniz [lájbnic];
   • pri samostalnikih z osnovo na končne govorjene c, j, č, ž, š in dž, če jim sledi končnica -o – it. Boccaccio [bokáčo], šp. Murillo [muríljo];
   • na protizevni j v imenih s pisnim končajem -⟨io⟩ – radio [rádijo], it. D'Annunzio [danúncijo];
   • na j, ki nastane zaradi daljšanja osnove (za samoglasniki á, é/e, í/i, ó, ú/u in soglasnikom r) pri samostalnikih, ki podaljšujejo osnovo z j le v govoru – fr. Diderot [didró], Manet [mané], Degas [degá]; angl. Shaw [šó], Andrew [êndru].

Pri nekaterih skupinah samostalnikov je daljšanje osnove z j le ena od sklanjatvenih možnosti. Preglaševanje uveljavljamo pri daljšanju osnove, in sicer:

1. v govoru in zapisu, če se govorna osnova končuje na nenaglašeni e – it. Giuseppe [džuzépe], it. Pordenone [pordenóne];
2. v govoru ob pisnih dvojnicah, če se govorna osnova končuje na r, pisna pa na neme črke, in sicer nemi e (angl. Shakespeare [šékspir], fr. Molière [moljêr]) ali neme soglasnike (fr. Ronsard [ronsár], Gilbert [žilbêr]).